Fall/winter ready!

Najboljši izkoristek časa je tak, da čez vikend zboliš in se pozdraviš do ponedeljka. (Trust me, I know!)
Med vikendom je torej odpadlo dolgo načrtovano grizenje sladoleda, namesto tega sem večinoma spala in gledala televizijo. Resno razmišljam o možnosti, da bi si uredila poseben načrt, kdaj gledam kaj in na katerem kanalu.
Če razviješ zelo poglobljen odnos z Bello (of Gorenje), ti verjetno ne preostane drugega kot to, da razviješ podobno globok odnos tudi z liki na ekranu. Ob izbiri televizijskih vsebin sem kritična do te mere, da ne maram na ekranu preveč krvi v času glavnih obrokov. (Glavni obroki so ponavadi vsi zvrščeni od sedmih zvečer do dveh ponoči, tako da CSI na žalost odpade.)

Drugače trenutno trpim zaradi pomanjkanja dela. V času dopustov ima večina ljudi podoben odzivni čas kot rakuni na metinem čaju, tako da se neskončno veselim septembra. Ko pomislim na september, se tako razveselim, da za trenutek preneham žvečiti, karkoli že imam v ustih (kokice / sladoled / ipd.).

Najbolj zabavna spletna stran poletja je gotova nova Pristopova spletna stran!
Z njo sem imela ogromno dela kar nekaj časa, saj se nikakor ni hotela naložiti in je imela ves čas pomisleke glede različice Flash Playerja, ki jo imam inštalirano. Ker sem z najnovejšo različico prej omenjene zadeve svoj računalnik seznanila že osemindvajsetkrat, mi ni bilo jasno, kje je problem.
Wanna know?
Problem je v tem, da se Pristopova spletna stran pretvarja, da je hard to get. Enostaven način ogleda je ta, da po tem, ko vtipkaš url, pritisneš enter približno dvanajstkrat, dokler stran ne spozna, da bi bilo res super, če bi se naložila. Try it!
(Razlog, da mi je ta spletna stran tako všeč, je to, da zelo rada gledam slikice. Še posebej, če so na ekranu razvrščene v America's Next Top Model stilu. How very cute is that!)

Zdaj počasi grem, talk to you soon!

Like Christmas, just better

Najboljše stvari se menda zgodijo takrat, ko jih najmanj pričakuješ. Meni ne. Jaz se za najboljše stvari odločim.
Včasih je potreben več kot dvojni espresso, včasih si cel dan podajam iz roke v roko namišljeno zeleno žogico, jo poberem, ko mi pade na tla in jo potem še nekaj časa mečem v zrak. Skočim do Juiceboxa po Lift me up, ki z ravno pravšnjo vsebnostjo guarane deluje podobno kot križanec med kofeinom in kokainom. Gotta try!
Včasih hodim po mestu in se pretvarjam, da je ura točno 11:11. Ali pa 12:21. Ali 23:23. Trikrat na dan je ura ravno prav. Trikrat na dan je vse mogoče in trikrat na dan je dovoljkrat na dan, da se ti uresničijo prav vse želje.

Zadnje dni je v mestu mrzlo. Če šteješ korake, je manj mrzlo, a mrzlo je vseeno. Vračala sem se z večernega druženja z Boštjanom z druge strani Ljubljanice in štela mehurčke Moeta, ki so poskušali zmesti še tiste možganske celice, ki so uspele ostati budne. Mimogrede sem odpisala na sms in poskušala ugotoviti, koliko je še do dneva, ko bom stara 22. Ja, 22 bo v redu, ampak še bolj v redu bo 23.
Je to prihodnost te generacije? Podajanje zelenih žogic?
Spet rabim blog, vsak večer. Kot včasih.
Da bom lahko spet pisala, s kom se sprehajam ponoči, koga zdaj kličem po treh martinijih preveč in s kakšnim urokom prehitevam zlate ribice.
Zgodilo se je precej, a ne preveč.
Kljub pomislekom sem nekako le ubila Jamesa Bonda (saj veste, you only live twice).
Naučila sem se hoditi po stopnicah navzdol s 13 cm visokimi petkami.
Z Bello sva se naučili sami nastavljati programe.
Nehala sem sovražiti vonj sandalovine in zdaj ob njem ne dobivam več nostalgičnih izpadov. Podobno velja za marcipan, le da me marcipan še vedno spomni na čudne stvari.

Morda spet rabim nov blog, ker ta ve preveč.
Ali pa je le očitno, da mi je spet zmanjkalo Naklofenov.

Let's see what happens if we drink another litre of coffee and wait.

Neznosna subjektivnost začetkov in koncev

O nekaterih stvareh ne smem pisati.

O drugih stvareh bi lahko pisala, pa nočem.

O stvareh, o katerih ne smem pisati, bi rada povedala samo to, da se mi zdijo super. Lost a lover, got a friend. Kaj je tukaj vrabec v roki in kaj golob na strehi, nimam pojma.
Zlati ribici spet normalno dobivata hrano, saj sem ugotovila, da izsiljevanje ne privede do tega, da bi začeli izpolnjevati želje.
Ugotovila sem, da počasi izgubiš zmožnost pogovarjanja s stvarmi, ko imaš stvari preveč. Mogoče stvari govorijo preveč na glas ali jaz preveč potihem, s stvarmi se skratka ne pogovarjam več tako pogosto.

If we skip the depressing part, lahko povem, da sem super kul!
Jutri dobim novo cimro. Finally!!
Čez kakšen teden ali dva, ko prestavim še ostalo pohištvo, da se bova obe super počutili in uskladili, ji bom priredila vselitveno zabavo.

Stvari, ki se niso zgodile, so končane. Zdaj mi ni treba več iskati mobitela po torbici in pisati sporočil, ko spijem kakšno buteljko Moet&Chandona preveč.
Ena skrb manj. My life rocks.